Bela trdnjava

Average vote of 1052
| 1 total contribution of which 1 review , 0 quotes , 0 images , 0 notes , 0 video
Ha scritto il 30/10/08
Medsebojno literarno oplajanje Vzhoda in Zahoda
Tina Šantl Temkiv, Nina Cvar

Orhan Pamuk je eden izmed mednarodno najbolj priznanih turških pisateljev, na katerega se je v zadnjem času obrnila pozornost javnosti zaradi kontraverzne izjave,

Orhan Pamuk je eden izmed mednarodno najbolj priznanih turških pisateljev, na katerega se je v zadnjem času obrnila pozornost javnosti zaradi kontraverzne izjave, izrečene v intervjuju za švicarsko revijo Das Magazin. V njej je spregovoril o armenskem genocidu, ki v Turčiji ostaja tabuizirana tema, in s tem sprožil nestrinjanje domače javnosti. Burna polemika se je končala na sodišču, s čimer je presegla nacionalne okvire in postala problematična tudi v kontekstu turškega vstopa v EU. Ponovno je postala vprašljiva možnost sobivanja kultur, zraslih na krščanskih oziroma islamskih temeljih. Ravno v tem času so pri založbi Sanje izdali roman Bela trdnjava, s katerim je leta 1985 prvič opozoril nase tako v Turčiji kot v svetu. Gre za prvi slovenski prevod kakega Pamukovega dela, ki problematizira ravno odnos med Zahodom in Vzhodom. Različnost obeh svetov nam Pamuk prvovrstno razkrije preko precej zapletenega ter napetega odnosa med zasužnjenim beneškim študentom in njegovim gospodarjem, turškim hodžo.

Zgodba je postavljena v Istanbul 17. stoletja, katerega bralec doživlja in gleda skozi oči zahodnjaka, ki se prisilnemu delu sužnja ogne po zaslugi svojega, sicer dokaj skromnega, znanja medicine in astronomije. Kljub temu se okoli njega hitro oblikuje fama učenjaka in tako postane neverjetno fascinanten za islamski svet. Zanj se začne zanimati turški mojster, hodža, ki mu je po svoji zunanjosti nenavadno podoben. Zanimanje zanj se pri hodži kmalu sprevrže v obsedenost, obsedenost z zahodno Znanostjo, ki naj bi mu jo posredoval italijanski študent. Tako ga odkupi in v času njunega dolgoletnega sobivanja se med gospodarjem in sužnjem razvije odnos nenehnega spreminjanja pozicije moči in podrejenosti. Ko skupaj vsrkavata znanje o astronomiji in »znanosti« ter za sultana razvijata nova orožja, se med njima vzpostavlja bližina, ki počasi že briše meje njunih jazov. Vedno globlje se spuščata v spomine na svoja prejšnja življenja in vsak v sebi se poigravata z mislijo, da sem jaz on in on jaz. Nad njun odnos trpinčenja in navezanosti se v nekem trenutku spusti senca kuge, ki jemlje življenja po mestu in ustvarja atmosfero smrtnega strahu. S kugo se zaključi neko obdobje njunega razmerja in prične novo. Hodža nastopa tukaj v nadrejeni poziciji, ker se – kot pravi – ne boji smrti in se ne čuti grešnika, moč pa črpa iz Benečanovih grehov, ki mu jih le-ta do podrobnosti popiše med eno izmed njunih igric. Če hodže ni strah pred kugo, pa je toliko bolj strah Benečana, ki čuti grozo pred prežečo smrtjo. Najbolj pride njuna igra vzajemnega prezira do izraza nekega večera, ko hodža na svojem telesu opazi znamenje kuge. Začne se mučna noč, v kateri sta oba soočena s svojimi strahovi in z razpadanjem lastne identitete. Ko stojita v temni sobi pred ogledalom, se jima v goli neposrednosti razkrije nenavadna podobnost med njima. Hodža, ki ga preganja kužno znamenje, nenadoma prestopi onkraj svojega jaza in prevzame zahodnjakovo identiteto. Bralcu se nenehno poraja vprašanje, ali morda pri hodži in Italijanu ne gre za dva pola ene in iste osebe, za arhetipe Vzhoda in Zahoda, ki se lahko združujejo znotraj enega. Kot neke globlje kolektivne forme soobstajajo v sferi nezavednega, pri njima pa izstopijo in stopijo v medsebojni dialog. Zahodni racionalizem, znanstveni duh, intelektualizem, individualizem in krščanstvo se srečajo z vzhodnim barbarstvom, mističnostjo, fantastiko, eksotičnostjo, islamom in hkratno željo po doseganju zahodnega. To željo simbolizira bela trdnjava, ki jo v osvajalskem pohodu oblega sultanova vojska, in se nam kaže kot za Vzhod nedosegljiv svet. Nezmožnost prisvojitve zahodne znanosti postane kristalno jasna, ko njuno odrešilno orožje, zadnje upanje za zmago sultanove vojske, neslavno propade. Kljub temu da nastopata hodža in Benečan na trenutke kot dve nezdružljivi nasprotji, se po drugi strani meja med tema nasprotjema raztaplja, čedalje bolj nepomembno postaja razlikovanje med njunima osebama. Vzhodni iz zahodni princip tako ne ostajata več vsak na svojem polu, temveč se združujeta in prepletata v komplementarni različnosti. Očitna postane nujnost vstopanja v novo vedenje na poti iskanja; da bi drug drugega razumeli, se moramo potopiti, vživeti v tujost, ki je pravzaprav tujost le na videz. Gre za optimizem, ko se meje in hierarhije porušijo in je mogoče medsebojno oplajanje Vzhoda in Zahoda. Ali kot pravi Benečan: »Mislim, da so tisti, ki berejo mojo zgodbo, zdaj že ugotovili, da sem se od hodže gotovo naučil toliko, kot se je on od mene!« ...Continua


- TIPS -
Nessun elemento trovato
Aggiungi per primo una citazione!

- TIPS -
Nessun elemento trovato
Aggiungi per primo una immagine!

- TIPS -
Nessun elemento trovato
Aggiungi per primo una nota!

- TIPS -
Nessun elemento trovato
Aggiungi per primo un video!

Lorem Ipsum Color sit Amet
di Nome Autore
Lorem ipsum dolor sit amet, consectetur Suspendisse varius consequat feugiat.
Scheda libro
Aggiungi